Pojdi na vsebino

Safaridska dinastija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Safaridska dinastija
صفاریان
861–1002
Karta Safaridske dinastije v največjem obsegu pod Ya'qub ibn al-Layth al-Saffar
Karta Safaridske dinastije v največjem obsegu pod Ya'qub ibn al-Layth al-Saffar
Glavno mesto[Zaranj
Skupni jezikiPerzijščina (administracija, materni jezik)[1][2][3]
Arabščina(numizmatika)[4]
Religija
Islam
VladaDedna monarhija
Amir (Emir) 
 861–879
Ya'qub bin Laith as-Saffar
 963–1002
Khalaf I
Zgodovinska dobaSrednji vek
 ustanovitev
861
 Gaznavidska osvojitev Sistana
1002
Predhodnice
Naslednice
Tahiridska dinastija
Abasidski kalifat
Zunbili
Samanidska dinastija
Gaznavidi

Safaridska dinastija (perzijsko سلسله صفاریان) je naziv za iransko državo, ki je obstajala od 9. stoletja do 11. stoletja in je obsegala jugovzhod današnjega Irana, jugozahod Afganistana in severozahod Pakistana. Safavidska dinastija je dobila ime po svojem ustanovitelju Jakubu Laithu Safariju, možu iz skromne družine, ki je svojo kariero začel kot bakreni kovač, (perzijsko ṣaffār) in se nato posvetil vojskovanju. Na začetku svoje vojaške kariere je osvojil regijo Sistan in nato razširil svojo oblast na večino Iranske planote, kar je privedlo do padca iranske Tahiridske monarhije. Vladal je iz Zaranja v današnjem Afganistanu, konec njegove vojaške kariere pa je zaznamoval poraz proti Abasidom v bitki pri Bagdadu. Moč Safaridskega cesarstva ni trajala dolgo po njegovi smrti; njegov brat in naslednik Amr bin Laith je bil leta 900 poražen v bitki proti Ismailu Samaniju, nakar je bil prisiljen predati nadzor nad večino svojega ozemlja. Safaridi so za kratek čas vladali kot vazali Samanidov in so bili leta 10 dokončno politično popolnoma absorbirani v Gaznavidsko monarhijo.

Safaridska dinastija in njeni sosedje na vrhuncu leta 900 n. št.

Vladarji Safaridske dinastije

[uredi | uredi kodo]
Naslovno ime Osebno ime Vladavina
Neodvisnost od Abasidskega kalifata.
Amir
أمیر
al-Saffar
coppersmith
الصفار
Ya'qub ibn Layth
یعقوب بن اللیث
861–879 n. št.
Amir
أمیر
Amr ibn al-Layth
عمرو بن اللیث
879–901
Amir
أمیر
Abul-Hasan
أبو الحسن
Tahir ibn Muhammad ibn Amr
طاھر بن محمد بن عمرو
co-ruler Ya'qub ibn Muhammad ibn Amr
901–908
Amir
أمیر
al-Layth ibn 'Ali
اللیث بن علي
908–910
Amir
أمیر
Muhammad ibn Ali ibn al-Layth
محمد بن علي
910–911
Amir
أمیر
Al-Mu'addal ibn 'Ali
المعضل ابن علي
911
Amir
أمیر
Abu Hafs
ابو حفص
Amr ibn Ya'qub ibn Muhammad ibn Amr
عمرو بن یعقوب بن محمد بن عمرو
912–913
Samanidska okupacija 913–922.
Amir
أمیر
Abu Ja'far
ابو جعفر
Abu Ja'far Ahmad ibn Muhammad 922–963
Amir
أمیر
Wali-ud-Daulah
ولي الدولة
Khalaf ibn Ahmad ibn Muhammad ibn Khalaf ibn al-Layth ibn 'Ali 963–1002
Osvojil jih je Mahmud ibn Sebuktigin iz Gaznija leta 1002 n. št. iz Gaznavidskega cesarstva.

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. »Persian Prose Literature«. World Eras. 2002. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2. maja 2013. Pridobljeno 3. septembra 2012 prek HighBeam Research. Princes, although they were often tutored in Arabic and religious subjects, frequently did not feel as comfortable with the Arabic language and preferred literature in Persian, which was either their mother tongue—as in the case of dynasties such as the Saffarids (861–1003), Samanids (873–1005), and Buyids (945–1055)...
  2. Robinson, Chase F. (2009). The new Cambridge history of Islam. Vol 1, Sixth to eleventh centuries (1. publ. izd.). Cambridge: Cambridge Univ. Press. str. 345. ISBN 978-0-521-83823-8. The Tahirids had made scant use of Persian, though the Saffarids used it considerably more. But under the Samanids Persian emerged as a full "edged language of literature and (to a lesser extent) administration. Court patronage was extended to Persian poets, including the great Rudaki (d. c. 940). Meanwhile, Arabic continued to be used abundantly, for administration and for scientific, theological and philosophical discourse.
  3. Meisami 1999, str. 15.
  4. Flood 2018, str. 25–26.