Safaridska dinastija

Safaridska dinastija
صفاریان
Safaridska dinastija صفاریان
861–1002
	Karta Safaridske dinastije v največjem obsegu pod Ya'qub ibn al-Layth al-Saffar
Glavno mesto	[Zaranj
Skupni jeziki	Perzijščina (administracija, materni jezik); Arabščina(numizmatika)
Religija	Islam
Vlada	Dedna monarhija
Amir (Emir)
• 861–879	Ya'qub bin Laith as-Saffar
• 963–1002	Khalaf I
Zgodovinska doba	Srednji vek
• ustanovitev	861
• Gaznavidska osvojitev Sistana	1002
Predhodnice	Naslednice
	Tahiridska dinastija
	Abasidski kalifat
	Zunbili
Samanidska dinastija
Gaznavidi

Safaridska dinastija (perzijsko سلسله صفاریان) je naziv za iransko državo, ki je obstajala od 9. stoletja do 11. stoletja in je obsegala jugovzhod današnjega Irana, jugozahod Afganistana in severozahod Pakistana. Safavidska dinastija je dobila ime po svojem ustanovitelju Jakubu Laithu Safariju, možu iz skromne družine, ki je svojo kariero začel kot bakreni kovač, (perzijsko ṣaffār) in se nato posvetil vojskovanju. Na začetku svoje vojaške kariere je osvojil regijo Sistan in nato razširil svojo oblast na večino Iranske planote, kar je privedlo do padca iranske Tahiridske monarhije. Vladal je iz Zaranja v današnjem Afganistanu, konec njegove vojaške kariere pa je zaznamoval poraz proti Abasidom v bitki pri Bagdadu. Moč Safaridskega cesarstva ni trajala dolgo po njegovi smrti; njegov brat in naslednik Amr bin Laith je bil leta 900 poražen v bitki proti Ismailu Samaniju, nakar je bil prisiljen predati nadzor nad večino svojega ozemlja. Safaridi so za kratek čas vladali kot vazali Samanidov in so bili leta 10 dokončno politično popolnoma absorbirani v Gaznavidsko monarhijo.

Vladarji Safaridske dinastije

Naslovno ime	Osebno ime	Vladavina
Neodvisnost od Abasidskega kalifata.
Amir أمیر‎ al-Saffar coppersmith الصفار‎	Ya'qub ibn Layth یعقوب بن اللیث ‎	861–879 n. št.
Amir أمیر‎	Amr ibn al-Layth عمرو بن اللیث ‎	879–901
Amir أمیر‎ Abul-Hasan أبو الحسن‎	Tahir ibn Muhammad ibn Amr طاھر بن محمد بن عمرو ‎ co-ruler Ya'qub ibn Muhammad ibn Amr	901–908
Amir أمیر‎	al-Layth ibn 'Ali اللیث بن علي‎	908–910
Amir أمیر‎	Muhammad ibn Ali ibn al-Layth محمد بن علي‎	910–911
Amir أمیر‎	Al-Mu'addal ibn 'Ali المعضل ابن علي‎	911
Amir أمیر‎ Abu Hafs ابو حفص‎	Amr ibn Ya'qub ibn Muhammad ibn Amr عمرو بن یعقوب بن محمد بن عمرو‎	912–913
Samanidska okupacija 913–922.
Amir أمیر‎ Abu Ja'far ابو جعفر‎	Abu Ja'far Ahmad ibn Muhammad	922–963
Amir أمیر‎ Wali-ud-Daulah ولي الدولة ‎	Khalaf ibn Ahmad ibn Muhammad ibn Khalaf ibn al-Layth ibn 'Ali	963–1002
Osvojil jih je Mahmud ibn Sebuktigin iz Gaznija leta 1002 n. št. iz Gaznavidskega cesarstva.

Sklici

↑ »Persian Prose Literature«. World Eras. 2002. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2. maja 2013. Pridobljeno 3. septembra 2012 – prek HighBeam Research. Princes, although they were often tutored in Arabic and religious subjects, frequently did not feel as comfortable with the Arabic language and preferred literature in Persian, which was either their mother tongue—as in the case of dynasties such as the Saffarids (861–1003), Samanids (873–1005), and Buyids (945–1055)...
↑ Robinson, Chase F. (2009). The new Cambridge history of Islam. Vol 1, Sixth to eleventh centuries (1. publ. izd.). Cambridge: Cambridge Univ. Press. str. 345. ISBN 978-0-521-83823-8. The Tahirids had made scant use of Persian, though the Saffarids used it considerably more. But under the Samanids Persian emerged as a full "edged language of literature and (to a lesser extent) administration. Court patronage was extended to Persian poets, including the great Rudaki (d. c. 940). Meanwhile, Arabic continued to be used abundantly, for administration and for scientific, theological and philosophical discourse.
↑ Meisami 1999, str. 15.
↑ Flood 2018, str. 25–26.

Viri

Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Safaridska dinastija.

Saffarid Dynasty. Encyclopædia Britannica. 2011. (angleško)
Saffarid Dynasty. Iran Chamber. 2011. (angleško)
Bosworth, Clifford Edmund (1994). The History of the Saffarids of Sistan and the Maliks of Nimruz. Costa Mesa, California: Mazda Publishers. ISBN 1568590156. (angleško)
Bosworth, Clifford Edmund (18. junij 2010). Saffarids. Encyclopædia Iranica. New York: Columbia University. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 8. decembra 2010. Pridobljeno 6. januarja 2012. (angleško)

[1] »Persian Prose Literature«. World Eras. 2002. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2. maja 2013. Pridobljeno 3. septembra 2012 – prek HighBeam Research. Princes, although they were often tutored in Arabic and religious subjects, frequently did not feel as comfortable with the Arabic language and preferred literature in Persian, which was either their mother tongue—as in the case of dynasties such as the Saffarids (861–1003), Samanids (873–1005), and Buyids (945–1055)...

[2] Robinson, Chase F. (2009). The new Cambridge history of Islam. Vol 1, Sixth to eleventh centuries (1. publ. izd.). Cambridge: Cambridge Univ. Press. str. 345. ISBN 978-0-521-83823-8. The Tahirids had made scant use of Persian, though the Saffarids used it considerably more. But under the Samanids Persian emerged as a full "edged language of literature and (to a lesser extent) administration. Court patronage was extended to Persian poets, including the great Rudaki (d. c. 940). Meanwhile, Arabic continued to be used abundantly, for administration and for scientific, theological and philosophical discourse.

[FOOTNOTEMeisami199915-3] Meisami 1999, str. 15.

[FOOTNOTEFlood201825–26-4] Flood 2018, str. 25–26.

[1]

[2]

[3]

[4]

Spletne zbirke normativne kontrole
Mednarodno	VIAF 2 3 4 GND
Nacionalno	Norveška Izrael
Drugo	İslâm Ansiklopedisi