Pojdi na vsebino

Kraljestvo Ayutthaya

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Kraljestvo Ayutthaya
อาณาจักรอยุธยา (tajsko)
Anachak Ayutthaya
1351–1767
Zastava Kraljestvo Ayutthaya
Trgovska zastava (1680–1767)
Grb (1657–1688) Kraljestvo Ayutthaya
Grb (1657–1688)
Ayutthaya (temno rdeča) s sfero vpliva okoli leta 1605
Ayutthaya (temno rdeča) s sfero vpliva okoli leta 1605
Glavno mesto
  • Ayutthaya (1351–1463, 1488–early 1680s,[1] 1688–1767)
  • Phitsanulok (glavno mesto: 1463–ok. 1488, drugo glavno mesto ok. 1590)[2]
  • Lopburi (zgodnja 1680-ta–1688)
Skupni jeziki
  • Mon[3] – uradno 1351–1408[4]
  • stara tajščina – uradno 1408–pozno 17. stoletje
  • zgodnja moderna tajščina – uradno v 17. stoletju.
  • kmerščina[3] – zgodnji prestižni jezik; govorijo med etničnimi skupinami Khmerov
  • malajščina – diplomatski jezik (prevladujoč zlasti pred 16. stoletjem); govorijo ga etnični Malajci[5][6]
  • Persian – diplomatic language (16th century; 1660s–1670s)[7]
  • portugalščina – diplomatski jezik (prevladujoč od začetka 16. stoletja)[8][9]
  • Različna kitajska narečja (pozno obdobje Ayutthaya; govorijo jih etnični Kitajci)[10]
Religija
Demonim(i)Krung Tai
Vladakraljestvo Mandala
    • Konfederacija mestnih držav (1351–15. stol.)[11][12]
    • Konfederacija Mandala (15. stol.–1600)
    • Trgovski absolutizem (1600–1767)[13]
kralj 
• 1351–1369 (prvi)
Uthong
• 1448–1488
Borommatrailokkanat
• 1590–1605
Naresuan
• 1629–1655
Prasat Thong
• 1656–1688
Narai
• 1688–1703
Phetracha
• 1758–1767 (zadnji)
Ekkathat
podkralj 
• 1438–1448 (prvi)
Borommatrailokkanat
• 1757–1758 (zadnji)
Uthumphon
Zgodovinska dobaPost-klasično obdobje, zgodnje moderno obdobje
• Prvo vazalno veleposlaništvo na Kitajskem
1292[a][14]
• Uradna ustanovitev kraljestva
4. marec 1351
• Rivalstvo med Lopburijem in Suphanburijem
1370–1409
• Zveza s kraljestvom Sukhothai
1378–1569[b]
• Vazal dinastije Toungoo
1564–68, 1569–84
• Zlata doba Ayutthaye
1605–1767
• Vdori iz dinastije Konbaung
1759–60, 1765–67
7. april 1767
Površina
• skupaj
500.000 km2
Prebivalstvo
• ok. 1600[15]
~2.500.000
ValutaPhotduang
Predhodnice		Naslednice
Lopbari
Suphanburi
severna mesta
Phip Phli
kraljestvo Thonburi
Phimai
Phitsanulok
Sawangburi
Nakhon Si Thammarat
Danes del
  1. ↑ Before Ayutthaya's official foundation date. Ayutthaya was first referred to as "Xian" in Chinese records.
  2. ↑ "Northern Cities" (Mueang Nua) is often used by Thai historians to refer to Sukhothai and Phitsanulok.

Kraljestvo Ayutthaya tajsko อยุธยา ali imperij Ayutthaya[16] je bilo tajsko kraljestvo, ki je obstajalo v jugovzhodni Aziji od leta 1351[17][18] do 1767, s središčem okoli mesta Ajuthaja v Siamu oziroma na današnjem Tajskem. Evropski popotniki so v začetku 16. stoletja Ayutthayo imenovali eno od treh velikih sil Azije (poleg Vijayanagare in Kitajske),[[19][20] čeprav kitajske kronike kraljestvo prepoznavajo kot eno od njegovih pritočnih držav.[21] Kraljestvo Ayutthaya velja za predhodnico sodobne Tajske, njegov razvoj pa je pomemben del tajske zgodovine.

Ime Ayutthaya izvira iz sanskrtske besede Ayodhya. Ta povezava izhaja iz Ramakiena, tajskega nacionalnega epa. Kraljestvo Ayutthaya je nastalo iz političnega modela mandala oziroma združitve treh pomorskih mestnih držav v spodnji dolini Chao Phraya v poznem 13. in 14. stoletju (Lopburi, Suphanburi in Ayutthaya). Zgodnje kraljestvo je bila pomorska konfederacija, usmerjena v post-Srivijaysko pomorsko jugovzhodno Azijo, ki je izvajala napade in plačevanje davkov iz teh pomorskih držav. Po dveh stoletjih politične organizacije iz severnih mest in prehodu v državo v notranjosti se je Ayutthaya centralizirala in postala ena od velikih sil Azije. Od leta 1569 do 1584 je bila Ayutthaya vazalna država Toungoo Burme, vendar je hitro ponovno pridobila neodvisnost. V 17. in 18. stoletju se je Ayutthaya pojavila kot vstopno središče mednarodne trgovine in njene kulture so cvetele. Vladavina Naraija (1657–1688) je bila znana po perzijskem in kasneje evropskem vplivu ter po tem, da je bilo leta 1686 na francoskem dvoru kralja Ludvika XIV. poslano siamsko veleposlaništvo. V poznem obdobju Ayutthaye so Francozi in Angleži odšli, a Kitajci postali vse bolj pomembni. Obdobje je bilo opisano kot zlata doba siamske kulture in je prineslo vzpon kitajske trgovine ter uvedbo kapitalizma v Siam, kar se je še naprej širilo v stoletjih po padcu Ayutthaye.[22]

Ayutthayin neuspeh pri vzpostavitvi mirnega reda nasledstva in uvedba kapitalizma sta spodkopala tradicionalno organizacijo njene elite in stare vezi delavskega nadzora, ki so oblikovale vojaško in vladno organizacijo kraljestva. Sredi 18. stoletja je burmanska dinastija Konbaung v letih 1759–1760 in 1765–1767 napadla Ayutthayo. Aprila 1767 je mesto Ayutthaya po 14-mesečnem obleganju padlo pod oblegajoče burmanske sile in bilo popolnoma uničeno, s čimer se je končalo 417 let staro kraljestvo Ayutthaya. Siam pa si je po propadu hitro opomogel in sedež siamske oblasti v naslednjih 15 letih preselil v Thonburi-Bangkok.

V tujih virih se je Ayutthaya imenovala Siam,[23] vendar so se prebivalci Ayutthaye imenovali Tai, svoje kraljestvo pa Krung Tai (tajsko กรุงไท), kar pomeni 'dežela Tai' (กรุงไท).[24] Imenovan je bil tudi kot Iudea na sliki, ki jo je naročila nizozemska vzhodnoindijska družba.[25] Glavno mesto Ajuthaja je uradno znano kot Krung Thep Dvaravati Si Ayutthaya (tajsko กรุงเทพทวารวดีศรีอยุธยา), kot je dokumentirano v zgodovinskih virih.[26][27]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Baker, Chris; Phongpaichit, Pasuk (2017). A History of Ayutthaya: Siam in the Early Modern World. Cambridge University Press. str. 64. ISBN 978-1-316-64113-2.
  2. ↑ Baker, Chris; Phongpaichit, Pasuk (2017). A History of Ayutthaya: Siam in the Early Modern World. Cambridge University Press. str. 64, 69, 78. ISBN 978-1-316-64113-2.
  3. 1 2 The Siam Society Lecture: A History of Ayutthaya (28 June 2017) (v angleščini). 21. maj 2020. Pridobljeno 3. januarja 2022 – prek YouTube.
  4. ↑ Lieberman, Victor (2003). Strange Parallels: Volume 1, Integration on the Mainland: Southeast Asia in Global Context, c. 800–1830 (Studies in Comparative World History) (Kindle izd.). Cambridge University Press. ISBN 978-0521800860.
  5. ↑ Baker, Chris; Phongpaichit, Pasuk (2017). A History of Ayutthaya: Siam in the Early Modern World. Cambridge University Press. str. 205–07. ISBN 978-1-316-64113-2.
  6. ↑ »The Siam Society Lecture: Uma Amizade Duradoura (31 May 2018)«. YouTube (v angleščini). 27. april 2020. 6:14–6:40
  7. ↑ Baker, Chris; Phongpaichit, Pasuk (2017). A History of Ayutthaya: Siam in the Early Modern World. Cambridge University Press. str. 127–129, 206. ISBN 978-1-316-64113-2.
  8. ↑ Baker, Chris; Phongpaichit, Pasuk (2017). A History of Ayutthaya: Siam in the Early Modern World. Cambridge University Press. str. 206. ISBN 978-1-316-64113-2.
  9. ↑ »The Siam Society Lecture: Uma Amizade Duradoura (31 May 2018)«. YouTube (v angleščini). 27. april 2020. 50:02–50:52
  10. ↑ Lieberman, Victor (2003). Strange Parallels: Volume 1, Integration on the Mainland: Southeast Asia in Global Context, c. 800–1830 (Studies in Comparative World History) (Kindle izd.). Cambridge University Press. ISBN 978-0521800860.
  11. ↑ Baker, Chris (2003). »Ayutthaya Rising: From Land or Sea?«. Journal of Southeast Asian Studies. 34 (1): 41–62. doi:10.1017/S0022463403000031. ISSN 0022-4634. JSTOR 20072474. S2CID 154278025. Arhivirano iz prvotnega dne 30. junija 2025. Pridobljeno 11. septembra 2025.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: bot: neznano stanje prvotnega URL-ja (povezava)
  12. ↑ Baker, Chris; Phongpaichit, Pasuk (2017). A History of Ayutthaya: Siam in the Early Modern World. Cambridge University Press. ISBN 978-1-316-64113-2.
  13. ↑ Baker, Chris; Phongpaichit, Pasuk (2017). A History of Ayutthaya: Siam in the Early Modern World (Kindle izd.). Cambridge University Press. str. i, 170–171. ISBN 978-1-316-64113-2. "From 1600, peace paved the way for Ayutthaya to prosper as Asia's leading entrepot under an expansive mercantile absolutism."
  14. ↑ Baker, Chris; Phongpaichit, Pasuk (2017). A History of Ayutthaya: Siam in the Early Modern World. Cambridge University Press. str. 46, 51. ISBN 978-1-316-64113-2.
  15. ↑ Lieberman, Victor (2003). Strange Parallels: Volume 1, Integration on the Mainland: Southeast Asia in Global Context, c. 800–1830 (Studies in Comparative World History) (Kindle izd.). Cambridge University Press. str. 295. ISBN 978-0521800860. "Siam's population must have increased from c. 2,500,000 in 1600 to 4,000,000 in 1800."
  16. ↑ Wyatt 2003, str. 86.
  17. ↑ »Ayutthaya | National Virtual Museum« (v ameriški angleščini). Pridobljeno 29. oktobra 2023.[mrtva povezava]
  18. ↑ The Siam Society Lecture: A History of Ayutthaya (28 June 2017) (v angleščini), 21. maj 2020, pridobljeno 29. oktobra 2023
  19. ↑ Baker, Chris; Phongpaichit, Pasuk (2017). A History of Ayutthaya: Siam in the Early Modern World. Cambridge University Press. ISBN 978-1-316-64113-2.
  20. ↑ »Reception of the Ambassador of Siam, 1686«. Palace of Versailles. 22. junij 2021.
  21. ↑ KIMURA, KANAKO. »The King of Ayutthaya's Golden Letters to the Ming Emperor and the Shogun« (PDF). ZINBUN. 53 (3): 137–154 – prek JSPS KAKENHI.
  22. ↑ Lieberman, Victor (2003). Strange Parallels: Volume 1, Integration on the Mainland: Southeast Asia in Global Context, c. 800–1830 (Studies in Comparative World History) (Kindle izd.). Cambridge University Press. str. 290. ISBN 978-0521800860. "From the early 1700s well into the 19th century Chinese not only dominated Siam's external trade…"
  23. ↑ »Ayutthaya | Ancient Capital of Thailand | Britannica«. Britannica (v angleščini). Pridobljeno 11. avgusta 2024.
  24. ↑ Williams, Benjamin (5. oktober 2020). »Cultural Profile: Ayutthaya Kingdom, the Buddhist State of Siam«. Paths Unwritten (v ameriški angleščini). Pridobljeno 11. avgusta 2024.
  25. ↑ Roberts, Edmund (1837). »XVIII City of Bang-kok«. Embassy to the Eastern courts of Cochin-China, Siam, and Muscat in the U. S. sloop-of-war Peacock during the years 1832–3–4. Harper & Brothers. str. image 288. OCLC 12212199. The spot on which the present capital stands, and the country in its vicinity, on both banks of the river for a considerable distance, were formerly, before the removal of the court to its present situation called Bang-kok; but since that time, and for nearly sixty years past, it has been named Sia yuthia, (pronounced See-ah you-tè-ah, and by the natives, Krung, that is, the capital;) it is called by both names here, but never Bang-kok; and they always correct foreigners when the latter make this mistake. The villages which occupy the right hand of the river, opposite to the capital, pass under the general name of Bang-kok.
  26. ↑ Blagden, C.O. (1941). »A XVIIth Century Malay Cannon in London«. Journal of the Malayan Branch of the Royal Asiatic Society. 19 (1): 122–124. JSTOR 41559979. Pridobljeno 13. aprila 2023. TA-HTAUNG TA_YA HNIT-HSE SHIT-KHU DWARAWATI THEIN YA – 1128 year (= 1766 AD) obtained at the conquest of Dwarawati (= Siam). One may note that in that year the Burmese invaded Siam and captured Ayutthaya, the capital, in 1767.
  27. ↑ JARUDHIRANART, Jaroonsak (2017). THE INTERPRETATION OF SI SATCHANALAI (Thesis). Silpakorn University. str. 31. Pridobljeno 13. aprila 2023. Ayutthaya, they still named the kingdom after its former kingdom as "Krung Thep Dvaravati Sri Ayutthaya".

Splošne reference

[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Kraljestvo_Ayutthaya&oldid=6673596«